Manjša skupina indonezijskih žensk naj bi pred 1200 leti začela kolonizacijo Madagaskarja, so sporočili znanstveniki, ki so raziskovali eno najbolj nenavadnih odisejad v človeški zgodovini.

Antropologi so že od nekdaj navdušeni nad zgodovino Madagaskarja, saj je otok dolgo ostal neosvojen in nanj več tisočletij ni stopila človeška noga. Kasneje so se nanj naselili prebivalci celinske Afrike, pa tudi Indonezije, ki je oddaljena kar 8000 kilometrov.

Skupina znanstvenikov, ki jo je vodil molekularni biolog Murray Cox iz novozelandske univerze Massey, je preučevala sledi v DNK in skušala razumeti, kako je potekalo preseljevanje.

Preučevali so kromosome na materinski strani v DNK pri 266 ljudeh iz treh različnih etničnih skupin na Madagaskarju. V 22 odstotkih vzorcev so našli “polinezijski motiv”, majhno genetsko značilnost, ki jo lahko najdemo pri prebivalcih Polinezije, pa tudi med prebivalci zahodne Indonezije. V eni izmed etničnih skupin so ta motiv našli pri polovici vzorcev.

Študija se je sicer osredotočila le na mitohondrijsko DNK, ki se prenaša zgolj preko matere, zato ni izključeno, da so s prvimi ženskami na Madagaskar prispeli tudi indonezijski moški.

Na podlagi računalniške simulacije predvidevajo, da se je naseljevanje začelo okoli leta 830, v času, ko so se indonezijske trgovske poti začele širiti pod sumatrskim cesarstvom Srivijaya.

Znanstveniki pa so naleteli še na dodatne dokaze, da so Madagaskar med prvimi naselili prebivalci jugovzhodne Azije. Prebivalci tega afriškega otoka namreč govorijo narečje jezika, ki ima svoj izvor prav v Indoneziji.

Na zgodnje naseljevanje Indonezijcev kažejo tudi odkritja značilnih čolnov, železnega orodja, glasbenih inštrumentov, riževih polj, nasadov bananovcev in podobno.

“Madagaskar je bil prvič naseljen pred približno 1200 leti, na otok pa je najprej prispela manjša skupina indonezijskih žensk. Njihov prispevek – v obliki jezika, kulture in genov – pa je še danes viden med pripadniki madagaskarskega naroda,” so v britanski reviji Proceedings or the Royal Society B zapisali znanstveniki.

Kako je skupina žensk prispela na Madagaskar, za zdaj ostaja še neodgovorjeno vprašanje. Po eni od teorij naj bi prispele s trgovskimi ladjami, čeprav doslej niso našli še nobenega dokaza, da bi se indonezijske ženske kdaj vkrcale na trgovska plovila, ki so odhajala na dolgo pot.

Druga teorija pravi, da je bil Madagaskar morda trgovska kolonija ali začasno zatočišče prebežnikov, ki so izgubili svoje imetje med širjenjem sumatrskega cesarstva.

Tretja in najbolj drzna teorija predvideva, da so se ženske z ladjami pripeljale same, morda celo po naključju. Znanstveniki so namreč ugotovili, da bi ladje na otok lahko zanesli ugodni morski tokovi in monsuni.

Zabave “bunga bunga” nekdanjega italijanskega premiera Silvia Berlusconija so navdihnile proizvajalce družabnih iger. Konec tedna bo v severnoitalijanskem mestu Modena na sejmu Play 2012 kot novi hit predstavljena igra Bunga Republic.

Pri tej družabni igri je glavni cilj igralcev, da svoje nasprotnike tako skorumpirajo, podkupijo in moralno pokvarijo, da na karierni lestvici dosežejo čim višje mesto.

Izraz “bunga bunga” je dosegel svetovno prepoznavnost, ko so v javnost pricurljale podrobnosti iz zasebnega življenja medijskega mogotca. Berlusconi je dejal, da je izraz pobral pri pokojnemu libijskemu diktatorju, ki ga je uporabljal za svoj harem. 75-letni Berlusconi pa se je zaradi spolnega odnosa z mladoletno Maročanko znašel pred sodiščem v Milanu.

Rasa 21.3.2012, prvi pomladanski dan – v sredo… Rasa na rasni dan

Lucifer kot Lučonosec ali Prometej, ja, tokrat pa pravi rasni angelček, ki razlikuje ne le barvo kože, ampak mar ne ve, da je sperma domala povsod enaka? Seveda Judje niso dopuščali vsaj do 18.stoletja kakih posebej mešanih porok, da so ohranjali ne le raso, ampak tudi versko-nacionalno skupnost, in tako povsod po svetu. Hebrejščino je z jidišem izrinil povsod tudi narodni jezik, koder so bivali Judje…, in imajo še zdaj svoj košer in ne mešajo niti v hladilniku mlečnih izdelkov z mesninami, le za primer, tudi jedo od morskih sadov le ribe luskinaste s plavutmi – čeprav so ribe za Jude nevtralna hrana, kakor so začimbe, kruh ali sadje! Judje ti ne jedo niti nič krvavega, zato spirajo meso scela, in to večkrat… – pa ne mesa prascev ali zajcev ali kamel… Tudi so obrezani novorojenci 8-i dan po rojstvu, Judeki! – sicer se lahko tudi odrasli dajo obrezati, če še niso bili pobožno obrezani prej… – enako ali podobno je z muslimani, pa celo z dvorno aristokracijo angleškega kraljestva, kakor da izvirajo kje od Davidovega rodu? A zdaj naj bi bilo jasno, kako da rasni avstrijski državljan, bodoči nemški kancler in najbolj priljubljeni ter celo politično oboževani državnik Adolf Hitler (20. april 1889, Braunau ob reki Inn pri Linzu, Zgornja Avstrija, Avstro-Ogrska – 30. april 1945, samomor z rasno zapeljivo ženo Evo, Berlin, Tretje nemško cesarstvo), čeprav vegetarijanec, ni maral poročiti niti pokristjanjene Judinje, kot bi rekel France Prešeren – »Jaz popeljem se tje v Brno,/ snubit Judnje kršene;/ bom priženil z ženo črno/ penezov na mernike.”«, češ – »”Judnja je ko satan zvita,/ kadar boš z njo zavozlan,/ privošíla skoporita/ komej ti bo sok neslan.”« Rasizem je bil pravzaprav nekako v modi do srede 20.stoletja, posebej v beli civilizaciji.

Ali je rasa razvidna, dokler ne pridejo skupaj različne rase, kot primeroma v ZDA? Rasa je pozitivna oznaka, vse dokler ne postane posplošeni stereotip, tudi najprej – v kosmatih vicih, češ, da so vse črnke kar hotne kurbe ali pol opičje candre, da so Kitajci z jajci itd. Umazani rasni vici so nizkotni, saj peljejo v nasilno zaničevanje.

Delitev na kožnobarvne in druge značilnosti, v genih… Obstaja sicer delitev na tri skupine ras, ki se še naprej delijo na številne druge: – bela (kavkazijska) rasa, – črna (negridna) rasa, – rumena (mongolidna) rasa; sicer se rase med seboj ločijo še po: – obliki lobanje in njenih razmerjih (kranologija), – postavi in telesni zgradbi, – nadočesni gubi (npr. Eskimi, Mongoli), – obliki in kakovosti las ter dlak, – učinkovanja nekaterih zdravil, – krvnem faktorju itd.

Komentar na spletu o rasni mešanici: »Kaj je rasizem? To, da je črnec črn in da je črnuh, belec bel in je belec? Vsi smo barvasti in zakaj bi moral reči črncu, da je temnopolti, če pa je črn. Črnec je črnec, cigan cigan, zapečen, indijanec rdeč, rdečkar, japonec rumen, rumenko in kaj je tu spornega? Pač niso beli. Samo belec ne sme farbastim reči kaj so, črnuhi pa lahko belčke zmerjajo z belimi gnidami. Takega črnuha ne bo nobeden po gobcu, ker je grdo govoril, če pa reče nekdo črncu na nogometni tekmi nigros, pa je smrtno kaznovan. Vsak naj bo to kar je, pa ne bo rasizma. Sprenevedati se, da so oni ravno tako ljudje kot belci, je ravno pravi rasizem. Takoj, ko se sprašuješ kako bi komu rekel kakšne barve je, si že v podzavesti rasist. Kdo pa ni. Beli in drugačni, vsi smo. Le razlika je med nami. Nekateri se sprenevedajo in pravijo, da niso, pa so še večji kot tisti, ki jim to ni mar in o barvi ne razmišljajo ali pa kaj rečejo tja v en dan. Takrat, ko bi nekdo pripeljal domov črnca, bi vsi v družini cvilili in se zgražali. Zapečenega že ne bomo imeli v familiji, naša Micika pa se z nigrom že ne bo omožila. Saj bomo ja potem imeli doma same črnce in tako dalje. Koliko pa je barvastih zakonov. Ne veliko. Če pa so, jih vsi gledajo postrani. Naj reče kdo, da ni res. Ponudite hčeri cigana. Ja, ste vsi nori. Naša Nežika že ne bo imela zapečenega cigota in tako naprej. Priznanje, da smo si različni, tudi po barvi je normalno in če kakšna pade na račun barve je to pač neke vrste kritike. Tudi grdi babnici ne smeš reči, da je grda. Ni to rasizem, če rečeš, da je grda kot opica. Opica pa set na koga spominja in tako se vrtimo v začaranem krogu. Radi se imejmo. Bog ni naredil ras, da se bi zaradi tega ljudje prepirali, naredil jih je, zato, da ni vse samo črno belo kot stari televizorji. Barve in barve so zdravilo za oči za vid. Radi se imejte in kakšno latino fiko primite na današnji dan za rit, da ne boste rasisti. Saj vam je ni potrebno obdržati. Ostanite pri svojo Frančki, ta je bela kot sir, kot ritka, pa še brez peg je. Črn kot hudič! Kdor ne mara hudiča, je tudi rasist.«

Odnosi med ljudmi so pomembni, kolikor smo si med seboj različni! V resnici pa kak Slovenec splošno ni imel posebej odnosov s črnkami ali mulatkami v postelji, niti ne z azijatskimi ali latinskoameriškimi puncami… – zdaj se gredo poseben rasizem geji, moškega in ženskega hotnega porekla, ki hočejo uveljaviti svojo pohoto in slo kot javno ali državno, celo poročno osnovo.

Onstran spola in krvi, onstran jezika in razuma, onstran dela in ognja je – še vedno rasa?

Statistično gledano je bila Mura še več kot enkrat boljša, odkar je nazadnje gostovala v Ljudskem vrtu. Ko so prišli avgusta, takrat še z Robertom Pevnikom kot trenerjem, so pokasirali šest golov, po enega za vsako leto, kar jih ni bilo v prvi ligi. “Kaj se dereš? Druga liga!” so takrat Prekmurce utišali mariborski navijači, Pevnik pa je, tik preden ga je tri dni kasneje zamenjal Ante Šimundža, prosil za dead-man-walking cigareto. Šimundža je včeraj ni prosil, pa tudi na Muro se, najbrž, ker je šele četrtič izgubila (3:1), odkar jo vodi 41-letni Mariborčan, noben ni drl z “druga liga”.

***

(Nad)povprečen obisk

Tam nekje do 12. minute nas je bilo v Ljudskem vrtu naposled približno 4.500. Svoje (med drugim) pač terja 12. člen zakona o omejevanju porabe alkohola, ki prepoveduje porabo alkohola v športnih objektih eno uro pred začetkom in med športno prireditvijo. Kakorkoli že, Stipe Jerič, tiskovni predstavnik NK Maribor, je po tekmi sicer uradno povedal, da je bilo število gledalcev 4.000. Čeprav se to – iz prizme nekih drugih časov in rekorda iz pokalne sezone 1994 (10.000 ljudi) – zdi nižje od povprečja prekmursko-štajerskega derbija (teta Wikipedia ga, mimogrede, naziva kot severovzhodni derbi), je pravzaprav višje. Povprečen obisk je bil, kot so izračunali na Facebook strani NK Maribora, na prejšnjih 43 obračunih v povprečju namreč okrog 3.500. So pa k temu znova izdatno prispevali Prekmurci tako na severni tribuni (dva sektorja) in na zahodni tribuni ter sami v precejšnji meri zvišali obisk v primerjavi s prejšnjim krogom, ko so gostovale Domžale. Tudi muraši so, mimogrede, potrebovali kar nekaj časa, da so vsi prišli na (polprazen/polpoln) stadion.

Neki drugi časi, ko je Fabijan Cipot ne samo igral proti Muri (14. aprila 2001), ampak tudi dal drugi gol na tekmi (4:1). Na tekmi je bilo 5.400 gledalcev.

***

Po sredini

Vijoličasti so dali vse tri zadetke iz bolj ali manj iste pozicije, s (pol)razdalje. Goran Cvijanović (s pomočjo Nusmirja Fajića in njegove “zadnje lože”, kot stegnu pravijo nekateri) iz 18 metrov (rahlo levo), Agim Ibraimi pa prvega iz 14 metrov (rahlo levo) in drugega (rahlo desno) iz debelih 25 metrov. Vsi trije torej po sredini, če izvzamemo lucidno krilno podajo Dejana Mezge za 2:0. “Prepoceni prejeti zadetki, to je naša šola prve lige,” je zadetke pospremil Ante Šimundža, trener Mure. Sicer pa si lahko vse štiri zadetke ogledate v spodnjem video posnetku.

Pozorni bodite od 03:45 dalje.

***

Žeja Horvata, (ne)minute Beriča

Sonce se je v Ljudskem vrtu že davno tega skrilo, reflektorji so sijali vsaj že debelo uro, pa tudi toplo ni bilo več, ko je silno žejni Leon Horvat kar sredi navala Maribora stekel k rezervni klopi. Je pač morala biti huda žeja. “Saj nisem mogel verjeti. Eh, kakšne taktične nasvete, vendar. Rekel sem mu le, naj steče nazaj, takoj! Kakšna norost!” je bizarno situacijo pojasnil Šimundža. Horvat je šele komaj dobro nagnil plastenko, že jo je moral odvreči in steči tja, do Agima Ibraimija. Soigralci so mahali, krilili, kričali. Ni pomagalo, Ibraimi je dosegel evrogol, Horvat pa je na poti v Mursko Soboto najbrž sedel tiho pri avtobusnem oknu. Vsaj žejen ni bil.

Drugačno izkušnjo ima iz drugega največjega derbija Robert Berič. Najbrž takšno, ki je vnukom ne bo razlagal. Dolgo je čakal, da bi stopil v igro, ko je bilo itak že vse odločeno. A mu je Darko Milanič na dolgo, poglobljeno, razdelano razlagal, kaj se da storiti v dveh minutah sodniškega podaljška. Tako dolgo, da je sodnik Mitja Žganec, najbrž v želji po čim prejšnji vrnitvi v ljubljansko predmestje Zalog, prej odpiskal konec tekme, še preden je utegnil vstopiti Berič. Si je pa Krčan zagotovo skrbno zapomnil taktične nasvete svojega trenerja.

Vsi niso bili žejni, Dalibor Volaš in Fabijan Cipot v pristnem boju.

***

Ibraimi pogrešal glasbo?

Čeprav je ozvočenje v Ljudskem vrtu včasih, sploh pred evropskimi tekmami, pošteno navito, je nova praksa precej gluha za glasbeno spremljavo zadetkov. Nič več “heja heja heja, NK Maribor, goooool!”. Pa bi, vsaj včeraj, kar pasala. Za dobre stare čase. Morda pa je to pogrešal Agim Ibraimi, ko je ob slavju dal roke za ušesa? (bolj verjetno je sicer, da ga je zanimalo, kje so zdaj tiste kritike, ki so letele na njegov račun v zadnjem času).

Je Agim Ibraimi pogrešal klubsko himno?

***

Molk je zlato

Molk je lahko zlato, to pa je nadalje lahko tudi gnoj, kot je bil zapisal Srečko Kosovel. Kaj od tega velja za odločitev Mariborčanov, da igralci kljub lepi zmagi niso bili na voljo za izjave novinarjem, bo najbrž jasno v sredo, po tekmi z Olimpijo. Ne, vijoličasti v soboto niso bili na voljo za izjave. Dokaj nenavadno, silenzio stampa (izjave Darka Milaniča niso izjema, saj jih po pravilih lige mora dati) se ponavadi dogaja ob medijskih škandalih, žvižgih publike, kracanju komentatorjev in nenaklonjeni javnosti, zelo redko pa v klubih, ki imajo zavidljivo prednost na lestvici in topel aplavz ob koncu tekme. Nenavadno.

Spregovorila sta zgolj oba trenerja.

Velika večina Japoncev, natančneje 80 odstotkov, se je v zadnji anketi izrekla za ukinitev uporabe jedrske energije v državi.

Raziskava je razkrila tudi, da Japonce še naprej močno skrbi stanje jedrske elektrarne v Fukušimi, ki sta jo marca lani močno poškodovala potres in cunami. Kar 80 odstotkov Japoncev se zavzema za to, da bi država zmanjšala svojo odvisnost od jedrske energije in se ji na daljši rok povsem odrekla. Ob tem pa jih 53 odstotkov kot realističen scenarij na kratek rok podpira možnost, da bi nekatere zaustavljene jedrske reaktorje znova zagnali v primeru povečanih energetskih potreb.

92 odstotkov vprašanih Japoncev ob tem še vedno skrbi stanje elektrarne v Fukušimi, čeprav so oblasti sredi decembra lani objavile, da je situacija v nuklearki pod nadzorom. 88 odstotkov pa izraža skrb zaradi stanja preostalih jedrskih elektrarn v državi.

Na Japonskem trenutno delujeta le dva od obstoječih 54 reaktorjev. Vsi naj bi dokončno prenehali delovati do konca aprila, 61 odstotkov v anketo vključenih Japoncev pa nasprotuje ideji, da bi jedrsko opremo in tehnologijo prodali v tujino. Upravljavci nukleark namreč razmišljajo, da bi dele po zaprtju prodali državam, kot so Vietnam, Jordanija in Turčija.

Strategija življenja brez odpadkov – Zero Waste pomeni uresničevanje koncepta preprečevanja ali zmanjševanja nastajanja odpadkov pri izvoru.

Je ravnanje z odpadki, ki ne vključuje odlagališč in sežigalnic. Nova Zelandija je strategijo na državni ravni sprejela leta 2001, večina lokalnih skupnosti pa naj bi cilj dosegla že do leta 2015. Prelomna točka v razvoju gibanja strategije življenja brez odpadkov se je zgodila prav leta 2001, ko je na Novi Zelandiji več kot polovica lokalnih skupnosti sprejela Zero Waste kot način ravnanja z odpadki. Nova Zelandija je tako postala prva država na svetu, ki je strategijo sprejela na državni ravni.

Država za izvajanje strategije preko posebnega sklada zagotavlja finančno podporo lokalnim skupnostim. V desetih letih v otoški državi tam spodaj pričakujejo odprtje 40.000 novih delovnih mest, povezanih z uvajanjem strategije. Večina lokalnih oblasti namerava namreč doseči cilj življenja brez odpadkov do leta 2015, nekatere pa do 2020. S tem je Nova Zelandija omajala trditve, da je strategija le brezupni idealizem in neuresničljiv cilj.

Strategija povezuje delovanje lokalnih skupnosti (ponovna uporaba, recikliranje, kompostiranje in zbiranje nevarnih snovi) in delovanje proizvajalcev, ki opuščajo uporabo nevarnih snovi ter preoblikujejo embalažo in izdelke tako, da ustrezajo zahtevam trajnostnega razvoja družbe in trajnostne proizvodnje.

Ne vključuje pa le etičnih načel, temveč temelji na jasnih ekonomskih načelih tako za lokalne skupnosti kot za podjetja, na spletni strani pojasnjujejo Ekologi brez meja. Strategija po njihovih navedbah ustvarja delovna mesta in nove oblike podjetništva, podjetjem pa ponuja povečanje njihove učinkovitosti, zmanjšuje uporabo dragih materialov iz naravnih virov ter znižuje stroške odstranjevanja odpadkov.

Odlagališča so največji vir toplogrednih plinov in obsežno zmanjšanje količine odpadkov bi pomagalo pri izpolnjevanju obveznosti iz kjotskega sporazuma, še menijo Ekologi brez meja.